Definicija in izvor čipa
Čip – splošen izraz za polprevodniške komponente, integrirana vezja, skrajšano IC; ali mikrovezja, mikročipi, rezine/čipi, v elektroniki je način miniaturizacije vezij (predvsem polprevodniških naprav, pa tudi pasivnih komponent itd.) in se občasno izdelujejo na površini polprevodniških rezin.
Med letoma 1949 in 1957 so prototipe razvijali Werner Jacobi, Jeffrey Dummer, Sidney Darlington in Yasuo Tarui, sodobno integrirano vezje pa je leta 1958 izumil Jack Kilby. Leta 2000 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko, Robert Noyce, ki je hkrati razvil tudi sodobno praktično integrirano vezje, pa je leta 1990 umrl.
Velika prednost čipa
Po izumu in množični proizvodnji tranzistorjev so se v velikem številu uporabljale različne polprevodniške komponente v trdnem stanju, kot so diode in tranzistorji, ki so nadomestile funkcijo in vlogo vakuumskih cevi v vezjih. Do sredine do konca 20. stoletja je napredek v tehnologiji izdelave polprevodnikov omogočil integrirana vezja. V primerjavi z ročno sestavljenimi vezji, ki uporabljajo posamezne diskretne elektronske komponente, lahko integrirana vezja integrirajo veliko število mikrotranzistorjev v majhen čip, kar je velik napredek. Zaradi velike produktivnosti, zanesljivosti in modularnega pristopa k načrtovanju vezij integriranih vezij se je namesto načrtovanja z diskretnimi tranzistorji hitro sprejelo standardizirano integrirano vezje.
Integrirana vezja imajo dve glavni prednosti pred diskretnimi tranzistorji: stroške in zmogljivost. Nizki stroški so posledica dejstva, da čip natisne vse komponente kot enoto, namesto da izdeluje le en tranzistor naenkrat. Visoka zmogljivost je posledica hitrega preklapljanja komponent in manjše porabe energije, ker so komponente majhne in blizu druga drugi. Leta 2006 se površina čipa poveča z nekaj kvadratnih milimetrov na 350 mm² in lahko doseže milijon tranzistorjev na mm².
(V notranjosti bi lahko bilo 30 milijard tranzistorjev!)
Kako deluje čip
Čip je integrirano vezje, ki je sestavljeno iz velikega števila tranzistorjev. Različni čipi imajo različne velikosti integracije, od sto milijonov do deset ali sto tranzistorjev. Tranzistorji imajo dve stanji, vklopljeno in izklopljeno, ki ju predstavljajo enice in ničle. Več enic in ničel generira več tranzistorjev, ki so nastavljeni na specifične funkcije (tj. navodila in podatke) za predstavitev ali obdelavo črk, številk, barv, grafike itd. Ko je čip vklopljen, najprej generira zagonsko navodilo za zagon čipa, nato pa še naprej prejema nova navodila in podatke za dokončanje funkcije.
Čas objave: 3. junij 2019
